Začenjava peti dan najine poti. Zdaj bo šlo zares.
Saj ne, da doslej ni bilo zares, ampak tisto je bil, vsaj zame, službeni del, ko imaš vse organizirano, ko ti povejo, kdaj, kje, zakaj moraš biti, ko te nahranijo in poskrbijo, da je tvoj čas zapolnjen. Od zdaj naprej GREVA PA MIDVE PO SVOHE. Komur koli sva povedali, kam greva, vsi, ampak čisto vsi so rekli, da zavidajo. Nekateri teh kljukcev tukaj so že bili (tako kot vas nekaj back home) na tej turi, večina pa ne, pa tudi na misel jim ni prišlo. No, en par jih je, ki so bili pred mitingom ali pa bodo šli zdaj za par dni v New York ali Las Vegas, ki sta očitno za večino edina, ki jim padeta na pamet.
Včeraj smo še pridno delali, s Saro nama je vseeno uspelo za dve urici skočit do centra. Res je vse bolj prazno, mora biti pa fantastično, ko je sezona. Vse je zelo po ameriško urejeno, veliko, široko, prostorske stiske ni. Znimivo je, da imajo tudi tukaj spomeniško varstvo. Stavbe so iz srede prejšnjega stletja, vsaj na videz. To pomen, da so zgrajene kot dvo ali tri nadstropnice, v tipični arhitekturi manjšega mesta in če nekdo želi rekonstruirati hišo, mora ohraniti njeno zunanjo podobo. V mestu so predvsem lokali, trgovine, ogromno galerij in gostiln in apartmajev za najem. Cena za nakup je od pol mijona dolrjev naprej.
Siver sta pa dve od glavnih tem v Parkcityju dejstvo, da smo na nadpovprečni nadmorski višini in losi, musi, elki...skratka rogate živali, ki so simbol Park cityja.

Sinoči smo imeli še zaključno večerjo. Odpeljali so nas kar precej visoko nad vas,tema je bila olimpjske igre. Skandinavci, ko gre za žur, ne poznajo meja.

Zdaj sva pa v nizkem startu. Še pozajtrkujeva in pot pod noge. Z busom greva z eno rundo na letališče, tam prevzameva avto in prti jugu...
Naslednja postaja je Moab.