Las Vegas, nedelja, 24.april
Pot iz Valle, Arizona v Las Vegas, Nevada
Priznam, da za Valle, dokler nisem začela iskat prenočišč na poti, nisem niti slišala. No, pa saj ni razloga, da bi bila morala poznat kraj, ki leži sredi ničesar, ki ima eno črpalko, par motelov in Flintstones park.

Soba v motelu je bila kar velika, postelji udobni, zrak ravno prav hladen, da je bilo prijetno spat. Bili sva kar utrujeni in sva dobro spali, tako da sva se zjutraj kar kmalu spočiti zbudili, spili kavo,

spakirali in pot pod noge, oz. kolesa.
Še vedno je malo pihalo, ampak bissveeo manj kot prejšnji dan, je pa zato nebo bilo fantastične sinje barve.
Napotili sva se proti jugu, do mesta Selingman, kjer sva zapustili glavno cesto, polno tistih ogromnih ameriških kamijonov in se za cca 80 milj preselili na Mother of all roads-Route 66.

To je stara cesta, ki pelje skozi 8 ameriških zveznih držav.

Danes je to bolj turistična znamenitost, kot dejansko povezovalna cesta med zveznimi državami. Na današnjih hitrih cestah, ki vozijo mimo mest in naselij, je res veliko prometa, težkih tovornjakov, v glavnem je vsaj štiripasovna, omejitev je tudi 85 milj na uro.

Na Route 66, ki je dvopasovna in vozi skozi naselja, je zgornja omejitev 65 milj na uro na odprtem, skozi naselja pa tudi samo 25 milj.

V mestu Selingman, kjer sva začeli potovanje po Route 66, sva najprej natočili gorivo, potem pa se prepeljali po glavni ulici, polni lokalov, trgovin, avtomobilov iz sredine prejšnjega stoletja. Z malo domišljije se lahko res prestaviš v nek drugi čas.

Bili sva še brez zajtrka, ker ga v motelu nisva imeli vključenega, tako da sva se odločili, da kar tukaj zavijeva v eno značilno "jedilnico" Roadkill Caffe

Seveda je vse polno oznak Route 66, natakarice ameriške, da bolj ne bi mogle bit, pa tudi letnik tam nekje z začetka prejšnjega stoletja. Na splošno sva presenečeni, koliko relativno starih ljudi dela po trgovinah in v gostinstvu. 

Sara se je odločila za ameriške palačinke, tiste puhaste, s prelivom iz javorjevega sirupa, jaz pa za sendvič.

Oboje je bilo okusno, tako da sva vse zmazali.

Tu sva pustli svoj pečat. Namreč, v lokalu je bilo po stenah in stropu in stevrih naleplenih vse polno, v galnem enodolarskih bankovcev, na katere se ljudje podpišejo ali kaj napišejo. Tudi midve sva tako naredili.

Tako, okrepčali sva se in lahko sva nadaljevali pot. Kot rečeno je Route 66 zdaj pretežno turistična znamenitost, ki jo uporabljajo v glavnem turisti.najin odsek je bil od Selingmana do Kingmana, ki sta mesti, vmes je še Peach Spring, ki šteje komaj kakšno hišo.

Vmes se v daljavi vidijo še naselja, za katere poštni nabiralniki so ob glavni cesti.

Vzporedno s cesto pelje proga in midve sva skoraj vso vozili vzporedno s tovornim vlakom, ki so ga vlekle 4 lokomotive, stel je pa več kot 70 vagonov. Za celo miljo dolžine ga je bilo, vozil pa je povprečno 60-65 milj na uro.

V Kingmanu je konec tega odseka, tu se nahaja muzej, ki sva ga obiskali, seveda, preden sva nadaljevali pot proti Las Vegasu.

Na parkirišču pred muzejem je bilo, ko sva prišli ven, kar nekaj mustangov (avtov) iz njih pa so se kobacali res starčki-tam 80 in čez. Komaj so ven lezli. Prav smešni so bili. Midve bi bilj zraven pasali, čeprav kufrov pa ne bi imeli kam dat.

Na zvezni cesti je hilo spet polno prometa, kakih 30 milj pred Las Vegasom pa je bila najina naslednja postaja- Hooverjev jez na reki Colorado. Colorado je neverjetna reka, teče skozi 7 zveznih država, napaja nekaj jezer in na nje je kar nekaj elektrarn. Največje umetno jezero na reki in največji jez je prav Hooverjev. Ta elekrarna napaja ne samo Las Vegas, njena letrika napaja tudi LA.

Kar velika zadeva, ki je tudi rurissična atrakcija iz katere služijo kar lepe denarce. 

Na polovici jeza teče meja med Arizono in Nevado.
In potem...sva se začeli približevati Las Vegasu. Toliko je slišanega, videnega v filmih, a nič te ne more dovolj orpuravit na ta šok. Promet se je gostil, cesta je imela čedalhe več pasov, midve pa pogumno v napad. K sreči sva rezervirali sobo v hotelu, kateremu pripada tisti najvišji stolp v LV, tako da sva ga z lahkoto brez pomoči navigacije našli, kajtistolp se vidi od vsepovsod. 

Sam hotel je del igralniške industrije, katere namen je, seveda, pobrat čimveč denarja od obiskovalcev. Še preden prideš do recepcije se moraš sprehoditi skozi labirint igralniških avtomatov najrazličnejših vrst. 
Soba je velika, postelji veliki, razgledno okno imava s pogkedom na stolp, tako da je vse skupaj kar v redu. Cena za tri noči je skupaj z nekimi dodatki, ki nama dajo prost vstop v spa, bazene, dostop na stolp... komaj nekaj višja, kot v Moabu za eno noč. To je Las Vegas. Res pa je, da v sobi ni kavnega kuhalnika, ki jj bil v druguh hotelih/motelih na njini poti del obvezne opreme sobe, kahti tukaj je edini cilj, da nisi v sobi, pač pa zunaj, kjer hočeš nočeš trošiš.
Midve sva imeli za nedeljo zvečer kupljeni vstopnici za enega menda najboljših šovov v LasVegasu- O. Neverjetna predstava se odvija v gledališču hotela Bellaggio-tistega s plešočimi fontanami spredaj. Gre za akrobatsko/plesno predstavo, ki se odvija na spreminjajočem se odru/bazenu in v zraku. Težko je opisat dogajanje, ker je res neverjetno. Bilo je vredno ogleda, žal med predstavo fotografiranje ni mogoče.

Po šovu, okoli polnoči, je bilo mesto bolj polno ljudi in proneta kot takrat, ko sva prispeli. Vse se blešči, utripa, sirene zavijajo...
Skratka, Las Vegas v vsej svoji ameriškosti.