Petek, 29.april-Salt Lake City
Po sinočnjem kratkem sprehodu po mestu si danes nisva kaj dosti obetali, a izkazalo se je drugače.
Zjutraj sva se v hotelu dobili s Tadejo in Branetom, ki sta v istem hotelu kot midve, kar ni bilo popolno naključje.
Tadeja je moja sošolka iz gimnazije, Brane je njen mož, prišla sta pa v SLC na ceremonijo podelitev diplom njune hčerke Ane. Ana, ki je letnik mojega Gašperja, je na Univerzi Utah štiri leta pridno študirala in uspešno smučala za univerzo. Podelitev diplom bo naslednji petek, pred tem pa ji bista pomagala, da se preseli v drugo stanovanje, kajti Ana bo vsaj še nekaj časa ostala tukaj in nadaljevala šolanje na magisterski stopnji. Pridna punca.
Tadeja in Brane sta bila lani junija tukaj in sta si mesto delno že ogledala, vsega pa nista videla, tako da smo dan skupaj zastavili. Ana je prišla s svojim neobičajnim avtom po nas in najprej smo odšli na ogled Campusa-univerzitetnega mesta. Mesta, ker je res mesto v mestu. Nahaja se malo dvignjeno nad mestnim središčem SLC in vsebuje vse, kar študentje potrebujejo za življenje in študij. Vsaka fakulteta je v svoji stavbi, vse je videti novo, odlično opremljeno, organizirano... V ZDA je "zakon", da univerze tekmujejo na področju znanja in športa, tako da je tudi tu dan velik poudarek na športu, kateremu je, kot se zdi, veliko podrejenega. Šport ima veliko vlogo in različni športi imajo ločene namenske prostore, štadione, telovadnice. Za tiste, ki "samo" študirajo, pa je tudi poskrbljeno, da se brezplačno rekreirajo.
Najprej smo se odpravili na ogromen stadion za ameriški nogomet, kakršnega bi lahko bili veseli pri nas na državni ravni.
Potem smo se sprehodili mimo manjših igrišč za treninge različnih športov, ogromnega fitnes centra, namenjenega vsem študentom, vstopili smo v knjižnico, študijski prostor, telovadnico za prosto plezanje, velikansko dvorano za košarko, ki jo ravno pripravljajo za ceremonijo in še in še.
Tako kot že veliko stvari na najini poti, naju je tudi obisk campusa navdušil.
Kar dve uri smo se zamudili v campusu, potem pa smo se spustili v mestno središče, kjer smo se odpravili na obisk mormonskih znamenitosti. Tukaj v SLC je svetovno središče/sedež mormonske cerkve. V samo cerkev nismo šli, ker je to prostor, namenjen samo vernikom.
Smo si pa ogledali konferenčni center, z dvorano za prireditve, ki sprejme 21.000 obiskovalcev, ima galerijo, manjšo dvorano za prireditve, znotraj in zunaj so fontane, streha je odprta za obiskovalce, na strehu je urejen skoraj botanični vrt/gozd, prav tako z fontanami in predvsem čudovitim razgledom na mesto.
Potem smo na hitro vssopili v tabernakelj, kjer imajo ogromne orgle z 11.000 cevmi. Ravno je nekdo vadil in orgle so zvenele... da se ti postavijo vse kocine pokonci.
Naša naslednja postaja na obisku mormonskega središče je bil geneologijski center, kjer imajo zbranih največ podatkov s celega sveta o vseh nas-rodbinske povezave je možno najti, poiskati družinsko drevo, če imaš podatke o vsaj starih starših-ime, priimek, rojstni datum (približni) in kraj. Mi smo žal imeli premalo podatkov, tako da nismo kaj prida našli, je pa res zanimivo, kakšen center je to. Tu je po moje več kot sto prostovljcev, specializiranih za različne konce sveta, ki pomagajo iskati podatke na stotih računalnikih. Vem, da se to vse da preko spleta tudi od doma iskat, a je vseeno impresivno, kakšen center to je.
Ves čas, ko smose gibali v mormonskem središču je bila cerkev obleganas porokami. Seveda, tako kot prinas , je na pomladanske sobote največji naval, tako da tisti, ki ne uspejo dobiti sobotnega termina, se poročijo na petek. Poročajo se pa zelo mladi.
Popoldne sso šli malo ven iz centra še po nakupih, kajti Brane in Tadeja sta že dva dni brez kovčkov, ki so jima jih izgubili...nič kaj prijeena izkušnja.
Zvečer smo v hotelskem "baru" spill pivce, kar niti ni tako enostavno v tem mestu. Alkhol je skoraj prepovedan...mormoni ..b
Zdaj se dokončno pakirava, kajti popoldne naju čaka polet proti domov.
Po sinočnjem kratkem sprehodu po mestu si danes nisva kaj dosti obetali, a izkazalo se je drugače.
Zjutraj sva se v hotelu dobili s Tadejo in Branetom, ki sta v istem hotelu kot midve, kar ni bilo popolno naključje.
Tadeja je moja sošolka iz gimnazije, Brane je njen mož, prišla sta pa v SLC na ceremonijo podelitev diplom njune hčerke Ane. Ana, ki je letnik mojega Gašperja, je na Univerzi Utah štiri leta pridno študirala in uspešno smučala za univerzo. Podelitev diplom bo naslednji petek, pred tem pa ji bista pomagala, da se preseli v drugo stanovanje, kajti Ana bo vsaj še nekaj časa ostala tukaj in nadaljevala šolanje na magisterski stopnji. Pridna punca.
Tadeja in Brane sta bila lani junija tukaj in sta si mesto delno že ogledala, vsega pa nista videla, tako da smo dan skupaj zastavili. Ana je prišla s svojim neobičajnim avtom po nas in najprej smo odšli na ogled Campusa-univerzitetnega mesta. Mesta, ker je res mesto v mestu. Nahaja se malo dvignjeno nad mestnim središčem SLC in vsebuje vse, kar študentje potrebujejo za življenje in študij. Vsaka fakulteta je v svoji stavbi, vse je videti novo, odlično opremljeno, organizirano... V ZDA je "zakon", da univerze tekmujejo na področju znanja in športa, tako da je tudi tu dan velik poudarek na športu, kateremu je, kot se zdi, veliko podrejenega. Šport ima veliko vlogo in različni športi imajo ločene namenske prostore, štadione, telovadnice. Za tiste, ki "samo" študirajo, pa je tudi poskrbljeno, da se brezplačno rekreirajo.
Najprej smo se odpravili na ogromen stadion za ameriški nogomet, kakršnega bi lahko bili veseli pri nas na državni ravni.
Potem smo se sprehodili mimo manjših igrišč za treninge različnih športov, ogromnega fitnes centra, namenjenega vsem študentom, vstopili smo v knjižnico, študijski prostor, telovadnico za prosto plezanje, velikansko dvorano za košarko, ki jo ravno pripravljajo za ceremonijo in še in še.
Tako kot že veliko stvari na najini poti, naju je tudi obisk campusa navdušil.
Smo si pa ogledali konferenčni center, z dvorano za prireditve, ki sprejme 21.000 obiskovalcev, ima galerijo, manjšo dvorano za prireditve, znotraj in zunaj so fontane, streha je odprta za obiskovalce, na strehu je urejen skoraj botanični vrt/gozd, prav tako z fontanami in predvsem čudovitim razgledom na mesto.
Potem smo na hitro vssopili v tabernakelj, kjer imajo ogromne orgle z 11.000 cevmi. Ravno je nekdo vadil in orgle so zvenele... da se ti postavijo vse kocine pokonci.
Naša naslednja postaja na obisku mormonskega središče je bil geneologijski center, kjer imajo zbranih največ podatkov s celega sveta o vseh nas-rodbinske povezave je možno najti, poiskati družinsko drevo, če imaš podatke o vsaj starih starših-ime, priimek, rojstni datum (približni) in kraj. Mi smo žal imeli premalo podatkov, tako da nismo kaj prida našli, je pa res zanimivo, kakšen center je to. Tu je po moje več kot sto prostovljcev, specializiranih za različne konce sveta, ki pomagajo iskati podatke na stotih računalnikih. Vem, da se to vse da preko spleta tudi od doma iskat, a je vseeno impresivno, kakšen center to je.
Ves čas, ko smose gibali v mormonskem središču je bila cerkev obleganas porokami. Seveda, tako kot prinas , je na pomladanske sobote največji naval, tako da tisti, ki ne uspejo dobiti sobotnega termina, se poročijo na petek. Poročajo se pa zelo mladi.
Popoldne sso šli malo ven iz centra še po nakupih, kajti Brane in Tadeja sta že dva dni brez kovčkov, ki so jima jih izgubili...nič kaj prijeena izkušnja.
Zvečer smo v hotelskem "baru" spill pivce, kar niti ni tako enostavno v tem mestu. Alkhol je skoraj prepovedan...mormoni ..b
Zdaj se dokončno pakirava, kajti popoldne naju čaka polet proti domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar