Četrtek, 28.april-pot iz kanjona Bryce v Salt Lake City

Sva dobili kar nekaj sporočil, da doma sneži, oz. da je snežilo.
Tudi pri nama ni bilo drugače. Sinoči sva upali, da vsaj zjutraj ne bo snežilo, ampak najini upi so bili zaman. Čez noč je zapadlo skoraj 10 cm snega in tudi zjutraj je še naletavalo.

Zasneženi bazen najinega motela

Vsi avtomobili so bili zasneženi, vsi turisti zaskrbljeni. A drugega ni preostalo, kot očistiti avtomobile in pot pod noge. Midve sva še upali, da se bo v kanjonu, ki pravzaprav skoraj niti ni kanjon še kaj videlo, zato sva se napotili tja. Nisva bili edini, kar precej obiskovalcev je križarilo znotraj parka in iskalo točke, kjer bi se kaj videlo, a oblaki in megla so se spustili čisto na tla, tako da se žal ni nič videlo.

Ni imelo smisla, da bi čakali na popoldne, ko naj bi se vreme za spoznanje izboljšalo, zato sva se odpravili proti Salt Lake Cityju.

Pot sva zastavili tako, da se nisva vozili po avtocesti, pač pa vzporedni, regionalni cesti, ki vodi skozi naselja. Teh sicer ni veliko, sem pa tja sva pa zapeljali skozi kakšno vas ali manjše mesto.

Promet je bil redek, saj se na teh velikih razdaljah domačini raje vozijo po avtocesti, kjer je potovalna hitrost med 70 in 80 milj na uro, na regionalni pa je najvišja omejitev na odprtih odsekih 65 milj na uro. Presenečeni sva ugotovili, da po vaseh in mestecih praktično zunaj ni ljudi. Hiše so različne, nekatere so prave podrtije, ob katerih so prave skladovnice različne krame, nekatere so urejene. V vseh krajih pa je nesorazmerno veliko crekva, ki so videti preproste, a urejene in z urejeno okolico. 

Ob sami cesti pa, ker sva v Utahu, sva pred skoraj vsakim krajem opazili manjši znak, ki označuje, da sva v deželi mormonov.

Pokrajina je bila še vedno lepa. Drugačna kot poprej, ko sva bili v gorah, ampak tudi tukaj je na vsake toliko bilo videti kakšen kucelj v značilni rdečkasti barvi, a delno porasel s travo. Na splošno pa sva se vozili mimo farm, pretežno govedorejskih, pa tudi mimo velikih polj z nedoločljivimi poljščinami, ki so jih na veliko namakali.

Današnja razdalja, ki sva jo morali prevoziti, je znašala slabih 300 milj, ali cca 480 km. Na nekaterih delih se nama je kar vlekla.

Bolj ko sva se približevali Salt Laku, več je bilo prometa. V mesto sva prispeli okoli pol petih popoldne in z lahkoto, malo s pomočjo navigacije, ki jo ima Sara naloženo na telefonu, malo pa z zdaj že znanjem, kako brati oznake za odcepe in usmeritve, sva brez težav našli najin hotel. Prijavili sva se, znosili prtljago v sobo z razgledom na gorovje, malo zadihali in se napotili na letaliče, kjer sva vrnili sposojeni avto. Sicer bi ga lahko vrnili jutri do desete ure, a se nama je zdelo pametneje, da to opraviva že danes in se jutri ne rabiva ukvarjat s tem. Vračilo avta je bilo zelo preprosto. Skočili sva samo še na črpalko, da sva dotočili bencin. Na letališču je jasno označeno, kje se vračajo avtomobili, tam je bil mladenič, ki je na hitro pregledal avto in opravili sva.

Skupaj sva v osmih dneh prevozili 1685 milja, kar je cca 2711 kilometrov. 

Na poti nisva imeli nobenih težav, sva pa ogromno deli in uživali na poti.

Tako, najin Nissan Verso alias Note sva vrnili in se z letališča napotili nazaj v mesto in to s tramvajem. Letališče je pravzaprav v neposredni bližini mesta, z avtom sva rabili manj kot 15 minut, tramvaj pa je vizil cca 20 minut. Zdaj sva bili že lačni in sva mislili, da bova z lahkoto našli kak lokal, da nekaj pojeva. To je bil račun brez krčmarja. Salt Lake City je mesto, ki s svojimi četrtmi šteje 1,3 mio prebivalcev. Kam so se vsi poskrili, pojma nimava, kajti ko sva se sprehodili iz mestnega strogega centra do hotela, ki je tudi še v centru, sva srečali zelo zelo malo ljudi. Ulice v mestu so široke, v glavnem enosmerne štiripasovnice, prometa je bilo nekako povprečno, pešcev pa skoraj nič. Ampak res nič. Kakor sva pred dvema dnevoma komaj utirali pot med pešci v Las Vegasu in na vsakem koraku videli restavracije večje in manjše, tako tukaj nisva srečali skoraj nobene žive duše, da o gostilnah, restavracijah niti ne govorim. Še Mcdonaldsa nisva srečali, čeprav je bila ura večerna in sva hodili skoraj pol ure.

Na koncu sva v bližini hotela uzrli Starbucks in šli tja na prigrizek. Da sedeš dol. Sicer je mesto videti urejeno, ozelenjeno, cvetlice, ki so pri nas že odcvetele, tukaj komaj začenjajo cveteti.

Skratka, po vsem trušču Las Vegasa se zdi Salt Lake kot mesto duhov. Mormona nisva videli nobenega.

Bova videli, če bo jutri kaj bolj obljudeno.