Jao, jao, jao...
No, sej ni tako hudo, čeprou sva na poti že več kot 24 ur in še vedno nisva v hotelu.
Sara in moja "malenkost" sva na poti v majhnem, a pomembnem dellu ZDA. Jaz sem na službeni poti, na polletnem rednem delovnem mitingu Helly Hansna, ki so ga tokrat organizirali v Park City-ju, enem večjih in pomembnejših smučarskih središč v ZDA in ker se človek ne odpravi čez veliko lužo za samo tri dni in ker sem v službi dobila dodatnih par dni dopusta in ker enostavno ne morem iz svoje kože, sem se odločila, da svoje bivanje podaljšam in se odpravim na potep po Utahu in malo Nevade in Arizone. In ker je potovanje v dužbi prijetnejše, sem na potep povabila Saro, mojo že v preteklosti popotniško družabnico. Sara je sicer iz malo mlajše generacije, a se je vabilu odzvala in zdaj sva na poti.

Začeli sva tako kot v glavnem v zadnjem času večino poti z Gooptijem iz Ljubljane in Logovice v Benetke. Čeprou sva hkrati rezervirale sedeža v kombiju in sva navedli isti odhod letala, se nisva peljali z istim kombijem, pač pa vsaka s svojim, z razmakom ene ure. Oba kombija sta bila polna, kar me vedno znova preseneti. Zraven mene je sedla gospa, ki ima že pravnuke, doma iz Šempetra pri Novi Gorici, ki se je odpravila z agencijo na potivanje v Peru in Bolivijo. Pred nekaj leti je bila na trekingu v Himalaji. Da sedeš dol.
Najin polet proti Amsterdamu je bil ob pol sedmih, na letališče pa smo prispeli več kot dve uri pred poletom, tako da sva se v miru prijavili za let. Ura je bila tako zgodnja, da je bilo (k sreči) še vse zaprto. Avijon do Amsterdama je bil nabito poln.

Brez tullpanov ni Amsterdama

 V Amsterdamu sva imeli slabi dve uri do naslednjega avijona, kar pa je v primeru, ko letiš v Ameriko ravno prav, ker te pošteno izprašajo kam in zakaj in za koliko časa greš. Tako je najin izpraševalec hotel vedet čisto vse-kaj delava doma, kaj bova počeli v ZDA, kdo nama plača pot...firbec, ni kaj. Tačas, ko naju je spraševal, je k nama prišel moj kolega iz Turčije, prav tako namenjen na miting, pozdravila sva se kot ponavadi z objemom, un stric izpraševalec pa v nezavest. No, ko je vse izvedel, naju je seveda spustil naprej.
Tudi ta avijon je bil poln. Midve sva že doma naredili bordinge, ampak k sva (z Gašperjevo pomočjo) hoteli izbrati sedeže, jih je bilo bolj malo na voljo in še ti so bili uni sredinski. Sara bi sicer raje sedela ob oknu, jaz pa ob prehodu, a glej ga zlomka, teli ameriški prevozniki ti te sedeže dodatno zaračunajo. Tako sva sedeli na sredi sredine. No, saj se je dalo zdržat. Sara je pogledala skoraj štiri filme, jaz pa sem malo dremala, malo preklinjala glavobol, ki ni in ni hotel popustiti, čeprou sem pogoltnila aspirin. Še kosilo sem izpustila, ker enostavno nisem mogla prenest niti vonja po hrani...
Zraven mene je sedel en tipček, star tam ene 30-35 let, nedoločljive nacionalnosti, ki se mu je nekje na pol poti skoraj strgalo in je vsakih 10 minut klical postrežbo in se nalival s cocacolo z viskijem. Jaz sicer nisem imela težav z njim, ampak stevardi in stevardese pa, ker je postal nesramen in zahteven, tako da mu potem niso več hoteli dati pijače. Mulc je pa potem zahteval podatke od glavne stevardese in kaj vem, kaj še, ko pa so nosili  tiste redne vode in kavo in prigrizke, jih je mrtvo hladno ignoriral. Vmes sem enkrat vstala, da si pretegnem noge in se sprehodila do tistega sredinskega dela avijona, kjer se vedno zadržuje kakšen član osebja in so me spraševali, če sem imela kakšne težave z njim in če se mi zdi sumljiv... Malo pred pristankom, ko dajo na ekran anketo o zadovoljstvu potnikov, je vse pokljukal najbolj negativno kritiko. Ma bi mu dala dve po nagi riti s tako fajn upogljivo šibo...
V Seattlu sva meli bolj malo časa. No, bilo ga je ravno dovolj za tiste carinske formalnosti, ko znova vprašajo vse živo. Ker sva imeli še en notranji let, sva morali prevzet prtljago in jo znova oddat. In tam, kjer sva čakali na prtljago, je bil en fajn napis Dobrodošli v ZDA in jaz sem ga pofotkala.

In v tistem trenutku je bil pri meni en carinski policaj in me vprašal, kaj sem fotografirala in sem mu morala pokazat fotko. K sreči mi je ni bilo treba izbrisat.
No in smo se vkrcali v avijon še za slabi dve uri poleta do Salt Lake Cityja. Spet sva imeli sredinska sedeža, vsaka na svoji strani prehoda. Še preden smo štartali, sem nekaj rekla Sari in ker ni sedela čisto zraven mene, sem to rekla toliko na glas, da me je slišala. In takoj me je moj sopotnik na desni, ki je sedel poleg okna po rusko vprašal, če govorim rusko. Ma me je skor kap, ker tega res nisem pričakovala. In sva začela klepetat in se je izkazalo, da gre za res netipičnega Američana. Fant (35 je star) je sicer doma v Seattlu, ampak zadnja tri leta je delal pretežno v Moskvi kot trener basebol ekipe, pa ne vem, če ne celo reprezentance. In se je naučil ruščine in to zelo dobre, tako da sva ves čas poti govorilo po ruski. Med drugim se mi je "potožil", da je imel v Moskvi skoraj dve leti punco, ampak da se ni hotela učiti angleščine, niti ni imela interesa, da bi šla z njim v ZDA (čeprou je bilo njemu tudi v Moskvi fajn živet) in kar ga je najbolj živciralo, je bilo, da je izigravala gospo in ni hotela kuhat. Meni je blo kr malo hecno. Pa sem mu rekla, da je Sara prou fejst punca in da govori angleško in da zna kuhat in da je pridna. Sara mojega poskusa posredništva ni vzela resno, njega sem pa kar malo zmedla :-) Uf, upam, da Sara ne bo zamerila.

Sta pa ti dve uri do Salt Lakea minili bliskovito hitro. Vreme je bilo super, tako da sem tudi s pomočjo mojega soseda Antona (imam njegovo vizitko) naredila par fotk Seattla, Mt. Saint Helen-vulkana, ki je nazadnje izbruhnil leta 1980, Mt. Rainiera in še enega v daljavi, za katerega pa ne vem več, kaj za en je bil.
Tudi del Velikega slanega jezera sem ujela, ampak en tak mal bl nelep del. Je pa ogromno.

Seattle je leži ob razgibani obali Pacifika

Sveta Helena-ognjenik

Mt. Ranier-tudi potrrsno in vulkansko aktiven, trenutno speč

Otok?  Ne, vrh še enega vulkana v Oregonu

Del Salt laka-mesto je na drugem bregu

V Salt Laku sva našli HH usmerjvalca, počakali, da smo se nakapljai predvideni člani druščine za bus v Park City.

Bus z letališča v Park City

Tudi skakalnice imajo 

Neomejeno kilometrov smučišč

Ameriška zastava povsod

V SLC je bilo kar toplo-za kratke hlače, ko pa smo po dobre pol ure vožnje in vzponu prispeli v Park City, nas je pa skoraj zazeblo (nadmorska višina v mestu je cca 2100 mnm). Zunaj je kazalo 7 stopinj, v mestu sicer ni snega, na okoliških brezšteviinih smučiščih pa je še videti sneg in po moji laični oceni krasne proge, ampak tudi tukaj je sezone uradno od prejšnjega tedna konec, čeprav smo na poti sem še videli avtomobile s smčkami in bordi na strehi. Aja, tudi Anton je prišel z bordom, ampak je šel bordat nekam, kjer se še da smučat in bordat.

Gorovje okoli Park Cityja

Zdaj sva že v sobi, utrujeni, s peskom v očeh...še na večerjo, potem pa v vodoravnost.
Jutri jaz začnem svoje tridnevno službovanje, Sara bo pa odkrivala Park city, tako da bo ona zapisovala zanimivosti, doživljaje in vtise.