Moab, četrtek, 21.april
No, zdaj sva pa že po svoje. Je bil pa kr pester dan. Zjutraj sva po zajtrku naložili prtljago v bus in se dali odpeljati na letališče s še nekaj mitingovalci. A midve nisva šli na avijon, pač pa do šalterjev rentacarjev, da sva prevzele rezervirano makino.
Tam nama je gospa ponudila nissan verso, vw beetla, pa enga chevroleta. Sara bi vzela hrošča, kar bi blo super zabavno, sam kufrov ne bi mele kam dat, tko da sva se vseen odločile za nissan verso.
Ta je v primerjavi s standardnimi ameriškimi avti kokr en malček, ampak kufra sva brez problema dale noter, klima dela, avto je skor nov, edina zadrega je bila avtomatika. O,jebela cesta. V začetku sva se ene parkrat skor na vetrobransko steklo zalimali, ker sem z levo nogo zabremzala, da se je avto skor na mestu ustavu. No, zdej mi gre že mal boljše.
Potem sva skor doktorirale, k sva se na enem kokr klančku parkirale, k je blo treba speljat, ker nikakor ni hotu se premakit iz parkiranja v vožnjo. Sara je praktično vzela knjigo z navodili, da sva se lahko premaknili. Ok, to sva rešili. Šele k sva se ene petič ustavle za slikat, sva ugotovile, da je najin avto pravzaprav nissan note, ki ga tukaj poznajo kot verso.
Od Salt lake cityja sva se napotili proti jugu, proti Moabu in NP Arches. Vožnje je cca 260~300 milj, odvisno od tega, po kateri cesti se pelješ. Pot sva imeli začrtano po eni cesti, a nama je v tisti dopoldanski gneči na 5-pasovnici uspelo zadet uno ta drugo, malo daljšo variabto. Ne veva sicer, kakšna je cesta, ki sva jo imeli začrtano, ta, po kateri sva se vozili, je bila prav odlična. Ne mislim samo cesto, ampak pokrajino, ogromno, na videz prazno, a razgibano, fotogenično, niti malo dolgočasno. Nasprotno, kar nekajkrat sva se ustavili, da sva občudovali videno in fotografirali.
Cesta je ves čas vsaj štiripasovna, vmes med eno in drugo smerjo vožnje je vsaj deset meterski pas trave, ponekod tisto drugo polovico ceste komaj vidiš. Na nekaterih delih je prometa skoraj nič, drugod se naredi gost promet, ko na razdalji nekaj sto metrov vidiš avto ali kamijon pred ali za sabo. Petežno je pokrajina relativno visoko nsd morjem, nekaj prelazov, çez katere sva sepeljali, je bilo čez 7000 čevljev visoko. Zunanja temperatur na padla pod 70 F.
Okoli stirih sva prispeli v Moab, se namestili v enem od kar številnih hotelov/motelov, ki sva ga imeli rezerviranega in se odpravili prti NP Arches. A brez zapleta ni šlo.
Una tetka tam na rentacarju nama ni povedala, kakšne vrste gorivo naj tankava, natankat sva pa že v Moabu morali, ker sva naredili že več kot 300 milj, hoteli sva pa še v NP Arches, kar bi pomenilo še ene 60 milj in nisva hoteli raskirat. Ampak katero gorivo? Bencin ali dizel? Tam pri odprtini za rezrevoar nič ne piše in praktična Sara je spet pogledala v knjigo. Seveda je bilo pravo gorivo bencin, saj to je v ZDA logično. In sva do vrha napolnili regular, 85 oktanski, potem pa je Sara še enkrat pogledala v knjigo in tam piše, da je to nepriporočljivo in da bi naj tankali vsaj 87 oktanski bencin. Kaj pa zdaj? Pa sva sle do mehanične delavnice, a je bla zprta, potem pa na drugo pumpo vprasat, ce bi lahko kaj naredili, pa una tetka ni vedla, kaj naj z nama in je klicala očeta, mehankarja, ta pa je zagotovil, da ne bo z avtom nč narobe.
In sva se tako odpravili par milj iz Moaba, v tisih urah dneva, ko je verjetno najlepše-malo pred sončnim zahodom. Ne bom izgubljala besed, ker fotke lepše pokažejo, kako to izgleda.
Park je, tako kot vsi nacionalni parki v ZDA ta teden zastonj. Po parku pelje nekaj cest, vse je zelo dobro označeno, od posameznika pa je odvisno, kje se ustavi, in za koliko časa. Midve sva bili okoli cca tri ure, malo sva se vozili, malo hodili peš in veliko fotografirali.
Do noči sva se klatili okoli, potem pa sva se odpravili nazaj v Moab, direkt v mestno pivnuco na tak fajn burger in odlično pivce domače pivovarne.Sari se je ful dobr zdel, k jo je natakar vprašal za osebno, k je naročila pivce :-)
Zdaj pa samo še v vodoraven položaj, ker naju jutri čaka nov dan na poti.
No, zdaj sva pa že po svoje. Je bil pa kr pester dan. Zjutraj sva po zajtrku naložili prtljago v bus in se dali odpeljati na letališče s še nekaj mitingovalci. A midve nisva šli na avijon, pač pa do šalterjev rentacarjev, da sva prevzele rezervirano makino.
Tam nama je gospa ponudila nissan verso, vw beetla, pa enga chevroleta. Sara bi vzela hrošča, kar bi blo super zabavno, sam kufrov ne bi mele kam dat, tko da sva se vseen odločile za nissan verso.
Potem sva skor doktorirale, k sva se na enem kokr klančku parkirale, k je blo treba speljat, ker nikakor ni hotu se premakit iz parkiranja v vožnjo. Sara je praktično vzela knjigo z navodili, da sva se lahko premaknili. Ok, to sva rešili. Šele k sva se ene petič ustavle za slikat, sva ugotovile, da je najin avto pravzaprav nissan note, ki ga tukaj poznajo kot verso.
Od Salt lake cityja sva se napotili proti jugu, proti Moabu in NP Arches. Vožnje je cca 260~300 milj, odvisno od tega, po kateri cesti se pelješ. Pot sva imeli začrtano po eni cesti, a nama je v tisti dopoldanski gneči na 5-pasovnici uspelo zadet uno ta drugo, malo daljšo variabto. Ne veva sicer, kakšna je cesta, ki sva jo imeli začrtano, ta, po kateri sva se vozili, je bila prav odlična. Ne mislim samo cesto, ampak pokrajino, ogromno, na videz prazno, a razgibano, fotogenično, niti malo dolgočasno. Nasprotno, kar nekajkrat sva se ustavili, da sva občudovali videno in fotografirali.
Cesta je ves čas vsaj štiripasovna, vmes med eno in drugo smerjo vožnje je vsaj deset meterski pas trave, ponekod tisto drugo polovico ceste komaj vidiš. Na nekaterih delih je prometa skoraj nič, drugod se naredi gost promet, ko na razdalji nekaj sto metrov vidiš avto ali kamijon pred ali za sabo. Petežno je pokrajina relativno visoko nsd morjem, nekaj prelazov, çez katere sva sepeljali, je bilo čez 7000 čevljev visoko. Zunanja temperatur na padla pod 70 F.
Okoli stirih sva prispeli v Moab, se namestili v enem od kar številnih hotelov/motelov, ki sva ga imeli rezerviranega in se odpravili prti NP Arches. A brez zapleta ni šlo.
Una tetka tam na rentacarju nama ni povedala, kakšne vrste gorivo naj tankava, natankat sva pa že v Moabu morali, ker sva naredili že več kot 300 milj, hoteli sva pa še v NP Arches, kar bi pomenilo še ene 60 milj in nisva hoteli raskirat. Ampak katero gorivo? Bencin ali dizel? Tam pri odprtini za rezrevoar nič ne piše in praktična Sara je spet pogledala v knjigo. Seveda je bilo pravo gorivo bencin, saj to je v ZDA logično. In sva do vrha napolnili regular, 85 oktanski, potem pa je Sara še enkrat pogledala v knjigo in tam piše, da je to nepriporočljivo in da bi naj tankali vsaj 87 oktanski bencin. Kaj pa zdaj? Pa sva sle do mehanične delavnice, a je bla zprta, potem pa na drugo pumpo vprasat, ce bi lahko kaj naredili, pa una tetka ni vedla, kaj naj z nama in je klicala očeta, mehankarja, ta pa je zagotovil, da ne bo z avtom nč narobe.
In sva se tako odpravili par milj iz Moaba, v tisih urah dneva, ko je verjetno najlepše-malo pred sončnim zahodom. Ne bom izgubljala besed, ker fotke lepše pokažejo, kako to izgleda.
Park je, tako kot vsi nacionalni parki v ZDA ta teden zastonj. Po parku pelje nekaj cest, vse je zelo dobro označeno, od posameznika pa je odvisno, kje se ustavi, in za koliko časa. Midve sva bili okoli cca tri ure, malo sva se vozili, malo hodili peš in veliko fotografirali.
Do noči sva se klatili okoli, potem pa sva se odpravili nazaj v Moab, direkt v mestno pivnuco na tak fajn burger in odlično pivce domače pivovarne.Sari se je ful dobr zdel, k jo je natakar vprašal za osebno, k je naročila pivce :-)
 |
| Pager, da te pokličejo, ko se sprosti miza |
Zdaj pa samo še v vodoraven položaj, ker naju jutri čaka nov dan na poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar