27.april, sreda
Las Vegas-Zion-Bryce
Ura je bila kar pozna, ko sva sinoči zaspali, čeprav sva vedeli, da morava danes kar zgodaj vstati, ker naju je čakala cca 300 milj dolga pot nazaj v višave.
Najin trenutni improvizirani dom-najina Versa-je čedalje bolj pri tleh, pa tudi rahlo nastlana je že, ampak ta dva dni bo še zdržala.
Kot dva profija sva našli pot iz mesta greha in se napotili proti severozahodu- v smeri Salt Lake Cityja. Začeli sva na meddržavni cesti št. 15, po kateri svase že malo vozili, ampak pri mestu St. George sva zavili proti NP Zion. Kmalu po odcepu sva se ustavili za gorivo in zajtrk v mestecu, ki mu sicer imena več ne veva, je bilo pa očitno, da je to eno tako umetno ustvarjeno naselje za upokojence. Klima je super, zime praktično ni, naselje je novo, urejeno, tako da sploh ne bi bilo napačno tako živet. Ker tam ob črpalki ni bilo druge izbire, sva se prvič na poti napotili v McDonalds, ki so ga oblegli starčki na Harleyih. Ma so bili hudi, čisto opremljeni z vso izbrano opremo. Naročili sva najina zajtrka in sedli zunaj, čisto blizu dveh mopedistov in se pogovarjali, nakar se nama je približal eden od mopedistov in začel spraševati, od kod sva, kaj tuki počneva, kaj sicer doma delava, skratka bil je prijazno firbčen. Sam je povedal, da je naokoli veliko motoristov na Harleyih, ker so namenjeni na shod nedaleč stran.
Pravzaprav naju velikokrat nagovorijo in sprašujejo vse sorte stvari. Tako nasplošno bi rekla, da so prijazni, teli Američani.
Zapustili sva Nevado in se spet znašli v Utahu, kar je pomenilo, da morava znova nastaviti čas na urah, kot sva na tej poti že večkrat morali narediti.
Čez kako uro sva se ustavili v trgovini, taki navadni samopostrežni, po vodo. Sva bili obe kar presenečeni, ko sva v skoraj prazni trgovini naleteli na dve ženski, oblečeni v preprosti dolgi obleki, ena v črni in v modri, brez kakršnega koli okrasja, z značilnima pričeskama. Mormonki. Zdaj sva jih prvič videli v živo in kljub veliki želji, a bi ju naskrivaj fotkala, tega nisem naredila. Je pa hecno jih videt takole-kot da so iz nekega drugega časa, čeprou sta se mrtvo hladno vsedli v avto in odpeljali.
Kmalu zatem se je cesta začela dvigovati v gorovje nacionalnega parka Zion. Las Vegas leži na velikanski ravnici, na nadmorski višini 2150 čevljev, ali cca 650 mnm, obdani z gorskimi verigami, ki so kar precej visoke. Najina cesta se je vila ob kanjonu reke Virgin do višine cca 7000 čevljev nad morjem do vhoda v NP Zion. Čeprav sva doslej videli že kar precej te rdečkaste pokrajine, je Zion spet drugačen od prej videnih področij. Je mešanica zelenih dreves in skalovja v barvah od bele do ognjeno oranžne. Lepo, res lepo. Za vhod v park je treba plačati vstopnino, je pa ta park vključen v ameriško zvezo nacionalnih parkov, zato zanj velja letna karta za nacionalne parke, ki sva jo midve že imeli. Park je ogromen in je priljubljen za dnevne izlete iz LV, večdnevno bivanje in pohodništvo v parku, ali pa za enostavno prečkanje parka s čudovitimi razgledi po hribih. Tako sva midve naredili. Počasi, kajti omejitev je v povprečju 25-30 milj na uro, sva ga prevozili in se večkrat ustavili za fotografiranje. Danes je bilo kar mraz, poleti pa si predstavljam, da prav paše priti sem iz LV.
Iz Ziona bi lahko nadaljevali bolj naravnost proti Salt Laku, ampak midve sva v potovalni načrt dali še park Bryce, tako da sva se napotili tja. Žal je že na poti začelo rahlo deževat, temperatura pa je z naraščajočo nadmorsko višino čedalje bolj padala. Okoli štirih sva prispeli do motela, kjer sva že prej rezervirali sobo, se namestili in se napotili v bližnje naselje Bryce Canyon City (vas) na kosilo v največji objekt daleč naokoli, ki združuje motel, veliko restavracijo, restavracijo, trgovino z vsem mogočim in nemogočim, muzejem in verjetno še čim. Tukaj imajo takoimenovani buffet, ko za določeno ceno v samopostrežni restavraciji poheš, kolikor zmoreš. Jasno, da sva se preveč najedli.
Medtem, ko sva jedli, je začelo celo snežiti, potem je pa sneg ponehal in midve sva nadaljevali v park. Ta ni največji za ameriške razmere, za naše je pa kar precejšenj, predvsem je pa spet popolnoma drugačen od doslej videnih. Osrednji del parka je ogromen naraven nekakšen amfiteater, ki ga tvorijo skale v obliki stolpičev različno visokih in različno oblikovanih, kot jih je stesala erozija. Barve so tudi od belih vršičkov pa do skoraj temno rdečih nižjih delov teh stolpičev, pogled z vrha pa je enkraten.
Podobno kot Grand Canyon je park sam zasnovan tako, da je na visokem platoju (cca 8000 čevljev nm) med gozdovi speljana cesta, ki ima odcepe do različnih točk s panoramskimi razgledi. Delno je med samimi skalnimi tvorbami mogoče tudi pohajat. Ker pa je ta čas v letu tukaj še zimska sezona, so nekateri deli poti še zaprti. Že danes, kljub slabemu vremenu in vidljivosti je bilo kar precej ljudi v parku, poleti mora biti pa pravo mravljišče.
Žal se vreme ni izboljšalo, naglo so se začele spuščati meglice in oblaki, vidljivost je bila čedalhe slabša, tako da sva se kako uro pred nočjo odpravili nazaj v motel.
Glej ga zlomka-tukaj nimajo wi-fija, samo ja recepciji računalnik, ki ga gostje lahko uporabimo.
To pomeni, da danes ne morem poslati napisanega, bom pa to naredila jutri.
Upava samo, da kljub napovedi čez noč in jutri zjutraj ne bo snežilo oz. deževalo, da bova lako poskusili še enkrat oditi malo naprej v park, s katerim bova sklenili najin Golden Circle nacionalnih parkov zvezne države Utah, ki so naju povsem prevzeli.
V vsakem primeru pa jutri nadaljujeva pot v Salt Lake City, kjer bova nasploh sklenili najino popotovanjce.
Las Vegas-Zion-Bryce
Ura je bila kar pozna, ko sva sinoči zaspali, čeprav sva vedeli, da morava danes kar zgodaj vstati, ker naju je čakala cca 300 milj dolga pot nazaj v višave.
Najin trenutni improvizirani dom-najina Versa-je čedalje bolj pri tleh, pa tudi rahlo nastlana je že, ampak ta dva dni bo še zdržala.
Kot dva profija sva našli pot iz mesta greha in se napotili proti severozahodu- v smeri Salt Lake Cityja. Začeli sva na meddržavni cesti št. 15, po kateri svase že malo vozili, ampak pri mestu St. George sva zavili proti NP Zion. Kmalu po odcepu sva se ustavili za gorivo in zajtrk v mestecu, ki mu sicer imena več ne veva, je bilo pa očitno, da je to eno tako umetno ustvarjeno naselje za upokojence. Klima je super, zime praktično ni, naselje je novo, urejeno, tako da sploh ne bi bilo napačno tako živet. Ker tam ob črpalki ni bilo druge izbire, sva se prvič na poti napotili v McDonalds, ki so ga oblegli starčki na Harleyih. Ma so bili hudi, čisto opremljeni z vso izbrano opremo. Naročili sva najina zajtrka in sedli zunaj, čisto blizu dveh mopedistov in se pogovarjali, nakar se nama je približal eden od mopedistov in začel spraševati, od kod sva, kaj tuki počneva, kaj sicer doma delava, skratka bil je prijazno firbčen. Sam je povedal, da je naokoli veliko motoristov na Harleyih, ker so namenjeni na shod nedaleč stran.
Pravzaprav naju velikokrat nagovorijo in sprašujejo vse sorte stvari. Tako nasplošno bi rekla, da so prijazni, teli Američani.
Zapustili sva Nevado in se spet znašli v Utahu, kar je pomenilo, da morava znova nastaviti čas na urah, kot sva na tej poti že večkrat morali narediti.
Čez kako uro sva se ustavili v trgovini, taki navadni samopostrežni, po vodo. Sva bili obe kar presenečeni, ko sva v skoraj prazni trgovini naleteli na dve ženski, oblečeni v preprosti dolgi obleki, ena v črni in v modri, brez kakršnega koli okrasja, z značilnima pričeskama. Mormonki. Zdaj sva jih prvič videli v živo in kljub veliki želji, a bi ju naskrivaj fotkala, tega nisem naredila. Je pa hecno jih videt takole-kot da so iz nekega drugega časa, čeprou sta se mrtvo hladno vsedli v avto in odpeljali.
Kmalu zatem se je cesta začela dvigovati v gorovje nacionalnega parka Zion. Las Vegas leži na velikanski ravnici, na nadmorski višini 2150 čevljev, ali cca 650 mnm, obdani z gorskimi verigami, ki so kar precej visoke. Najina cesta se je vila ob kanjonu reke Virgin do višine cca 7000 čevljev nad morjem do vhoda v NP Zion. Čeprav sva doslej videli že kar precej te rdečkaste pokrajine, je Zion spet drugačen od prej videnih področij. Je mešanica zelenih dreves in skalovja v barvah od bele do ognjeno oranžne. Lepo, res lepo. Za vhod v park je treba plačati vstopnino, je pa ta park vključen v ameriško zvezo nacionalnih parkov, zato zanj velja letna karta za nacionalne parke, ki sva jo midve že imeli. Park je ogromen in je priljubljen za dnevne izlete iz LV, večdnevno bivanje in pohodništvo v parku, ali pa za enostavno prečkanje parka s čudovitimi razgledi po hribih. Tako sva midve naredili. Počasi, kajti omejitev je v povprečju 25-30 milj na uro, sva ga prevozili in se večkrat ustavili za fotografiranje. Danes je bilo kar mraz, poleti pa si predstavljam, da prav paše priti sem iz LV.
Iz Ziona bi lahko nadaljevali bolj naravnost proti Salt Laku, ampak midve sva v potovalni načrt dali še park Bryce, tako da sva se napotili tja. Žal je že na poti začelo rahlo deževat, temperatura pa je z naraščajočo nadmorsko višino čedalje bolj padala. Okoli štirih sva prispeli do motela, kjer sva že prej rezervirali sobo, se namestili in se napotili v bližnje naselje Bryce Canyon City (vas) na kosilo v največji objekt daleč naokoli, ki združuje motel, veliko restavracijo, restavracijo, trgovino z vsem mogočim in nemogočim, muzejem in verjetno še čim. Tukaj imajo takoimenovani buffet, ko za določeno ceno v samopostrežni restavraciji poheš, kolikor zmoreš. Jasno, da sva se preveč najedli.
Medtem, ko sva jedli, je začelo celo snežiti, potem je pa sneg ponehal in midve sva nadaljevali v park. Ta ni največji za ameriške razmere, za naše je pa kar precejšenj, predvsem je pa spet popolnoma drugačen od doslej videnih. Osrednji del parka je ogromen naraven nekakšen amfiteater, ki ga tvorijo skale v obliki stolpičev različno visokih in različno oblikovanih, kot jih je stesala erozija. Barve so tudi od belih vršičkov pa do skoraj temno rdečih nižjih delov teh stolpičev, pogled z vrha pa je enkraten.
Podobno kot Grand Canyon je park sam zasnovan tako, da je na visokem platoju (cca 8000 čevljev nm) med gozdovi speljana cesta, ki ima odcepe do različnih točk s panoramskimi razgledi. Delno je med samimi skalnimi tvorbami mogoče tudi pohajat. Ker pa je ta čas v letu tukaj še zimska sezona, so nekateri deli poti še zaprti. Že danes, kljub slabemu vremenu in vidljivosti je bilo kar precej ljudi v parku, poleti mora biti pa pravo mravljišče.
Žal se vreme ni izboljšalo, naglo so se začele spuščati meglice in oblaki, vidljivost je bila čedalhe slabša, tako da sva se kako uro pred nočjo odpravili nazaj v motel.
Glej ga zlomka-tukaj nimajo wi-fija, samo ja recepciji računalnik, ki ga gostje lahko uporabimo.
To pomeni, da danes ne morem poslati napisanega, bom pa to naredila jutri.
Upava samo, da kljub napovedi čez noč in jutri zjutraj ne bo snežilo oz. deževalo, da bova lako poskusili še enkrat oditi malo naprej v park, s katerim bova sklenili najin Golden Circle nacionalnih parkov zvezne države Utah, ki so naju povsem prevzeli.
V vsakem primeru pa jutri nadaljujeva pot v Salt Lake City, kjer bova nasploh sklenili najino popotovanjce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar