23.april, sobota
Valle, Arizona
Sara in jaz odlično napredujeva po začrtani poti, sem in tja narediva kakšen ovinkec, včasih se obrneva in greva kako miljo nazaj, potem pa spet naprej. Doslej sva naredili že cca 850 milj (a je to cca 1400 km?). Vreme imava super, če odmisliva veter, ki je včeraj pihal nadpovprečno močno in nosil puščavski pesek naokoli. Po moje bova ravno nekje do poletja uspeli sprat ta mikropesek iz lasišča.
Prenočili sva v Pageu, ki je, kot rečeno/napisano prejšnji dan naselbina brez repa in glave, mesto osnovano pred cca 60 leti izključno zaradi ogromnega jezu in hidroelektrarne na jezeru Powell.
Prebivalcev ima menda ene 5000, ima pa vsaj 10 cerkva, ki so večinoma zgrajene ena zraven druge na uvozni cesti v vas/naselje. Hecno.
Sobo sva imeli v enem takšnem tipično ameriškem motelu, vključno z zajtrkom, za zajtrk pa -vafli, ki si si jih sam speku.
Tam v 'zajtrkovalnici' je bila na steni slika Grand Circle of US National parks. Ugotovili sva, da počneva prav to-obiskujeva parke v zlatem krogu.
Dopoldne sva imeli na programu obisk spodnjega Antelope kanjona, ki se nahaja par milj iz samega naselja. Dovolj zgodaj sva vstali, da sva imeli čas in se še odpeljali do jezu. Neverjetno, kakšen ogromen jez. Še enega podobnega bova peedvidoma videli malo pred Las Vegasom.
Antelope kanjona sta značilni razpoki v zemlji, ki se jih tako s ceste sploh ne vidi, iz zraka pa delujejo samo kot razpoke.
Večina zemlje tukaj naokoli je v lasti družin plemena Navajo, tako si tudi lastijo Antelope kanjone in za obisk je potrebo plačati relativno visoko ceno, ki pa jo kmalu pozabiš, saj takšnih podob, slik, skulptur v takšnih barvah zlepa ne vidiš.
Midve sva zakupili/rezervirali vstopnici v kanjona že pred kakšnim mesecem, tako sva imeli določeno uro.
Za spodnji kanjon sta samo dva "organizatorja" ogledov, za zgornjega jih je več.
V spodnjega se gre kar peš od točke, kjer se prijaviš, v zgornjega te odpeljejo z džipom ali kamionetom.
Spodnji je daljši in ožji, na eni strani vstopiš, na drugi strani prideš ven.
V zgornjega vstopiš in izstopiš na istem koncu.
Za oba je značilno, da jih tako kot druge doline v celotni pokrajini z lahkoto zalije voda. Če začne na hitro deževati (v Ameriki je vse predimenzionirano, tako tudi močnejši dež pomeni v trenutku povodenj), se zelo na hitro na površeni nabere toliko vode, da zemlja ne uspe požirati in se v trenutku ustvarijo hudourniki, ki skozi kanjon drvijo in spirajo pesek, ki se nabira in odnesejo vse, kar jim je na poti. Tako tudi teli organizatorji redno spremljajo vreme v bližnji okolici in obiske kanjona lahko kaj hitro odpovejo.
Pri nama je bila edina "nevšečnost" res močan veter, ki je nosil pesek.
Kateri od obeh kanjonov nama je bil bolj všeč? Težko bi se odločile. Spodnji je mogoče za spoznanje bolj pristen, bolj ozek, težje prehoden... Če bi se morala odločiti, katerega obiskati, se ne bi mogla. Nama niti za trenutek ni bilo žal, da sva si oba ogledali in doživeli.
Popoldne sva nadaljevali najino pot proti jugu, proti eni največjih svetovnih znamenitosti- Grand Canyonu. Od Pagea do vhoda na vzhodni strani je vožnje za cca 2 in pol uri vožnje.
Ta teden je teden zemlje, zato je vstop v vse nacionalne parke v ZDA brezplačen. Na vhodu je sicer rampa in ranger, ki pa ti samo prijazno ponudi brošuro, da se znaš orientirat in izbrat, kaj želiš videt.
Grand Canyon je ogromen. Pot ob južnem robu je dolga skoraj 30 milj. Spotoma so odcepi do razglednih točk. Midve sva se ustavili pri treh razglednih točkah in naredili nekaj čudovitih pozno popoldnaskih posnetkov. Sicer bi se lahko nekje parkirali in se potem vozili od točke do točke z brezplačnimi avtobusi, a tako nama je bilo bolj praktično.
Ko se je znočilo, sva se odpeljali proti mestecu Valle, kjer sva prespali spet v enem takem značilnem ameriškem motelu. Soba je bila velika, precej v lesu, tako da je bila prijetna.
Že v Grand Canyonu je bilo hladno, v Valleju je bilo pa komaj nekaj stopinj nad našo ničlo. Naspali sva se, zjutraj pa vstali že ob zori, se počasi spakirali in odpravili naprej, proti jugozahodu. Naslednja postaja- Las Vegas.
Valle, Arizona
Sara in jaz odlično napredujeva po začrtani poti, sem in tja narediva kakšen ovinkec, včasih se obrneva in greva kako miljo nazaj, potem pa spet naprej. Doslej sva naredili že cca 850 milj (a je to cca 1400 km?). Vreme imava super, če odmisliva veter, ki je včeraj pihal nadpovprečno močno in nosil puščavski pesek naokoli. Po moje bova ravno nekje do poletja uspeli sprat ta mikropesek iz lasišča.
Prenočili sva v Pageu, ki je, kot rečeno/napisano prejšnji dan naselbina brez repa in glave, mesto osnovano pred cca 60 leti izključno zaradi ogromnega jezu in hidroelektrarne na jezeru Powell.
Prebivalcev ima menda ene 5000, ima pa vsaj 10 cerkva, ki so večinoma zgrajene ena zraven druge na uvozni cesti v vas/naselje. Hecno.
Sobo sva imeli v enem takšnem tipično ameriškem motelu, vključno z zajtrkom, za zajtrk pa -vafli, ki si si jih sam speku.
Tam v 'zajtrkovalnici' je bila na steni slika Grand Circle of US National parks. Ugotovili sva, da počneva prav to-obiskujeva parke v zlatem krogu.
Dopoldne sva imeli na programu obisk spodnjega Antelope kanjona, ki se nahaja par milj iz samega naselja. Dovolj zgodaj sva vstali, da sva imeli čas in se še odpeljali do jezu. Neverjetno, kakšen ogromen jez. Še enega podobnega bova peedvidoma videli malo pred Las Vegasom.
Antelope kanjona sta značilni razpoki v zemlji, ki se jih tako s ceste sploh ne vidi, iz zraka pa delujejo samo kot razpoke.
Večina zemlje tukaj naokoli je v lasti družin plemena Navajo, tako si tudi lastijo Antelope kanjone in za obisk je potrebo plačati relativno visoko ceno, ki pa jo kmalu pozabiš, saj takšnih podob, slik, skulptur v takšnih barvah zlepa ne vidiš.
Midve sva zakupili/rezervirali vstopnici v kanjona že pred kakšnim mesecem, tako sva imeli določeno uro.
Za spodnji kanjon sta samo dva "organizatorja" ogledov, za zgornjega jih je več.
V spodnjega se gre kar peš od točke, kjer se prijaviš, v zgornjega te odpeljejo z džipom ali kamionetom.
Spodnji je daljši in ožji, na eni strani vstopiš, na drugi strani prideš ven.
V zgornjega vstopiš in izstopiš na istem koncu.
Za oba je značilno, da jih tako kot druge doline v celotni pokrajini z lahkoto zalije voda. Če začne na hitro deževati (v Ameriki je vse predimenzionirano, tako tudi močnejši dež pomeni v trenutku povodenj), se zelo na hitro na površeni nabere toliko vode, da zemlja ne uspe požirati in se v trenutku ustvarijo hudourniki, ki skozi kanjon drvijo in spirajo pesek, ki se nabira in odnesejo vse, kar jim je na poti. Tako tudi teli organizatorji redno spremljajo vreme v bližnji okolici in obiske kanjona lahko kaj hitro odpovejo.
Pri nama je bila edina "nevšečnost" res močan veter, ki je nosil pesek.
Kateri od obeh kanjonov nama je bil bolj všeč? Težko bi se odločile. Spodnji je mogoče za spoznanje bolj pristen, bolj ozek, težje prehoden... Če bi se morala odločiti, katerega obiskati, se ne bi mogla. Nama niti za trenutek ni bilo žal, da sva si oba ogledali in doživeli.
Popoldne sva nadaljevali najino pot proti jugu, proti eni največjih svetovnih znamenitosti- Grand Canyonu. Od Pagea do vhoda na vzhodni strani je vožnje za cca 2 in pol uri vožnje.
Ta teden je teden zemlje, zato je vstop v vse nacionalne parke v ZDA brezplačen. Na vhodu je sicer rampa in ranger, ki pa ti samo prijazno ponudi brošuro, da se znaš orientirat in izbrat, kaj želiš videt.
Grand Canyon je ogromen. Pot ob južnem robu je dolga skoraj 30 milj. Spotoma so odcepi do razglednih točk. Midve sva se ustavili pri treh razglednih točkah in naredili nekaj čudovitih pozno popoldnaskih posnetkov. Sicer bi se lahko nekje parkirali in se potem vozili od točke do točke z brezplačnimi avtobusi, a tako nama je bilo bolj praktično.
Ko se je znočilo, sva se odpeljali proti mestecu Valle, kjer sva prespali spet v enem takem značilnem ameriškem motelu. Soba je bila velika, precej v lesu, tako da je bila prijetna.
Že v Grand Canyonu je bilo hladno, v Valleju je bilo pa komaj nekaj stopinj nad našo ničlo. Naspali sva se, zjutraj pa vstali že ob zori, se počasi spakirali in odpravili naprej, proti jugozahodu. Naslednja postaja- Las Vegas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar